tvoj glas se leskeče
enako večen
kot modrina neba

• 013: DRAGAN PETROVEC: KATERIH MASK PRIČUJOČEGA KARNEVALA SE JE BATI?

  

   

  ko so zatrepetale prve zaplate

  ko se je v premoru zgodil korak

  ko se je zora prikradla v škržatje petje

  ko so se stopala sušila na soncu

  ko so počasno temeljite misli sestavile

  lesket razbitega stekla na soncu

  ko se je v pajčevine na oboku

  ujelo oko, veliko kakor svet

  Dragan Petrovec.

  Pravnik, penolog. Profesor. Strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni. Kolumnist in pisatelj.

   

• 012: JELKA REICHMAN: NEUTEŠLJIVA LAKOTA PO LEPEM

  

  Fotografija: Saša Kovačič.

   

  na zlatožareči strani je,

  prav sredi jezer luči,

  v nevidnih gubah mladega življenja,

  ki je nepomirljivo žgoče –

  neizmerna je, ko tihoma vstopi,

  se zablešči prek vrta najtanjše občutljivosti,

  se razlije v dolino lakote –

  njeni plameni rosijo v hrepenenje,

  njene oči iščejo dehtenje –

  skrivnostna vzhaja v razodete pesmi,

  prežalostne in radostno zvenčeče –

  vselej spet se izroča v novo življenje,

  v čudežno bajko,

  ki jo napolni s svečanim šumom

  in z dobrim srcem.

  Njena luč se sprehaja skozi lepoto,

  ki ne neha … nikdar.

  Jelka Reichman.

  Slikarka in ilustratorka. Levstikova in Župančičeva lavreatka. Ustvarjalka, katere soj se izliva v nepreštevne knjižne umetnine.

   

• 011: ANJA ŠTEFAN: SONCE POŠLJEM TI NA POT

  

  Fotografija: Nada Žgank.

   

  ograda neba je vse bolj popustljiva
  skrivne, lesketajoče
  so njene spevne besede
  stanovitno osredinjen je njen glas
  pestuje ga zlata dlan navzočnosti
  kako diši njegova luč
  prekrižari temno stran dneva
  se vzpne na drevo, ki poje v senci –
  njena hiša so drobna semena
  in takoj nato zemlja z nešteto sadovi –
  njene čudodelne roke storijo,
  da spomin vstane in znova oživi –
  neomajno je to morje,
  ki preči samoto
  Anja Štefan.

  Pesnica, pisateljica, pravljičarka, pripovedovalka, raziskovalka pripovednega izročila. Tkalka čudesno lepega.

   

• 010: JURE CAPUDER: KAKO UMNO JE MOJE TELO

  

   

  noč časa vstopi v katedralo

  topli vdihi duše

  oznanjajo sanje,

  ki se ozirajo, da bi uzrle

  vrelce lepote,

  razpuščene pesti skal,

  da bi šle vase,

  v zibajočo se barko,

  kjer je življenja v izobilju –

  kako močna je njegova krhkost,

  kako silen je njegov les,

  neustrašen,

  ko z milo krotkostjo

  lije v beli dan,

  potem ko se je odrekel svetu

  Jure Capuder.

  Filozof, naturopat, terapevt, glasbenik. Človek, ki misli svet, ki šele bo ustvarjen, on, ki misli telo v svoji tišini.

   

• 009: TAJDA LEKŠE: NI VESOLJA BREZ CVETA

  

   

  zemlja udarja s perutmi

  obzorje nemi

  želi si dlani, ki bi se ga resnično dotaknile

  pogladile njegov nevidni obraz

  ga prepoznale v belem metulju, ki obljublja tišino –

  njen topli omot, njeno brezkončno streho –

  nepričakovano žuborenje priteče v glas

  senožet zaplivka

  zvezde njenega srca se sipajo

  na oči vsega sveta

  Tajda Lekše.

  Jezikoslovka, fotografinja, prevajalka, umetnica. Obraz, ki je rano ozaljšal televizijske zaslone, a nato poljubil senco žarometa in se umaknil vase, izza notranjih sten, kjer je toliko vidne svobode.

   

  Pogovoru je zavetno lego ponudila Vodnikova domačija. Srčna hvala.

   

• 008: MATIJA SOLCE: VSEBINA JE TIŠINA

  

   

  koraki dežujejo na zemljo

  drevo je v plamenih

  tostran robov je meja tihega upanja –

  ker zmore pomniti sonce na pepelu,

  ker stopa v strugo, da bi razvozlal orakelj –

  v neštetosti življenj želi imenovati svit

  in nastaviti čelo –

  koliko neba, ki ne kliče kadeče se gloriole,

  koliko neba, ki je spoznanje in moč,

  koliko prisotnosti v praznini,

  ki jo preplavlja bližina.

  Matija Solce.

  Režiser, igralec, pedagog, glasbenik, doktor lutkarske umetnosti, srebrni pramen Teatra Matita. Človek-most.

   

• 007: SVETLANA SLAPŠAK: POEZIJA JE DRUGI JEZIK, JE VSE

  

  Vir fotografije: Airbeletrina.

   

  Premišljala je, kako sladkoben je vonj opija,

  in vendar je sladkobno vonjiv tudi razkroj.

  V šifrirnem središču v možganih je tleskalo in žuborelo.

  Spomnila se je pesnika – pesnika, ki je v Justinjanovi palači skrbel za tišino.

  Sovražil je bil usta, ki se nikdar ne zapro.

  Ustnice so jezljivo trzale, ko je glas slavil Tintinove pustolovščine –

  utelešene civilizatorske vrline bele rase.

  Potem pa so zapihali vetrovi staroselskega univerzuma –

  in božanstva so se zatekla v nova telesa.

  In vrata so se odprla.

  Svetlana Slapšak.

  Antropologinja, doktorica antičnih študij, profesorica študij spola in balkanologije. Esejistka, pisateljica. Sladokuska.

   

• 006: ANJA NOVAK: NISEM ENA, V ZRCALIH ŽIVLJENJA SE MNOŽIM

  

  Fotografija: Nada Žgank.

  Video: Kokoro.

   

  zvok se lomi navznoter

  tam je krik kisika, krik svetlobe

  razpeta duša, to nežno bitje, ki se ne izgubi s spominom

  zaspano telo teče vase

  postaja divje

  je roža, je rana

  oči zalivajo žarki

  še malo prej so plesali v jatah

  ona pa si tako želi,

  da bi bila tla nebo

  Anja Novak.

  Pesnica, gledališka in filmska igralka, performerka in pevka.

  Rahločutna opazovalka ran in cvetov človeškega.

   

  ČLOVEK

  je vse, kar me zanima.

  Njegove perutnice,

  s katerimi se zatika

  ob ograje, ko hodi

  med mejami, in

  njegovi kriki,

  ko si raztrga podplate

  na žebljih in

  Kristusovih ranah.

  Ven pa pride čisto

  en drug človek.

  Ni rdeč,

  prosojen je.

  Transparenten.

  Ne skriva se.

  Ker se ne more skrit.

  Ker je že skrit.

  Tak človek me zanima.

  (Anja Novak)

   

• 005: GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ: KO NAS DUŠA DOHITI

  

  Fotografija: Franci Kek.

   

  so koraki, pod katerimi si zemlja spočije –

  v pradavni sinjini, kjer se stikajo krošnje

  in brstijo v vsemogočno razprtost

  dostopnost bližine je edini smisel oddaljenosti,

  prišepne evangelist bližine Dejan Kos

  z večnega konca, kjer se razodeva utrip,

  pozorna do človeških sadežev, ki so tako neskončno

  ljubeči do sveta,

  je nepojenjajoča milost

  Gabi Čačinovič Vogrinčič.

  Psihologinja, družinska terapevtka in doktorica znanosti socialnega dela. Profesorica.

  Socialno razstrta premišljevalka skupnosti, ki temelji na solidarnosti.

   

• 004: ANJA GOLOB: KAJ VSE NOSI BESEDA

  

  Ilustracija: Ute Helmbold.

   

  čisto blizu je drobceno življenje pesmi,

  morda večje od zemlje

  glas, ki tehta resničnost obstoja

  nič več odsoten glas, ki bi ga objemale roteče oči

  s krhko mehkobo se svoboda potuhne pod kožo verza

  svoboda, ki se malo potem le iztisne na površje

  njena rojstna dežela je v besedi – globoko miselni besedi,

  ki je pričevanje o človeku, zoreča zavest –

  nesramežljivo sloneča na stebru kipečega notranjega življenja

  Anja Golob.

  Pesnica, založnica, urednica, prevajalka, kritičarka, dramaturginja. Občutljiva na sipine Človeka.

   

• 003: ANDREJ DETELA: SINTROPIJA JE VELIKI POK

  

   

  Vstopa v lastne mlade sanje,

  se vadi v navzočnosti,

  v odsevu notranjega neba

  uzira modrost vesolja,

  misli izvorno živost časa,

  suka se v srčiki enosti.

  Njegovo kraljestvo je srce,

  njegovo srce je drevo.

  Lebdi v luč …

  Andrej Detela.

  Izumitelj, fizik, pesnik in pisatelj. Genij.

   

• 002: PATER KAREL GRŽAN: ČUDEŽNOST HORIZONTOV ČLOVEČNOSTI

  

   

  Samotno je sonce
  in srca steptana.
  Kdo z zarjo
  plava v čas
  trpkih spoznanj?
  On, ki čuti svetost
  in zmore uzreti
  neumljivost ciljev.
  Človek s sinjim plaščem.
  Zanj je sočutna bližina
  katedrala, ki sveti.
  In ne jenja svetiti.

  Pater Karel Gržan.

  Mislec, prebujevalec, pisatelj in duhovnik. Sveti mož.

   

• 001: David Brooks: Na robu velikanske sile ljubezni

  

  Fotografija: Špela Šuškovič.

   

  Poslužuje se potez telesa,

  kontur skrivnostne pokrajine,

  krčevito podoživlja življenje,

  vrsto življenj – z vsako vrstico drsi opazno globlje –

  v strastnem, intimnem žitju premerja zvoke, zapolnjuje vrzeli.

  Rahlo, čutno, ritmično polno.

  David Brooks.

  Avstralski pesnik in pisatelj.

  Borec za pravice živali. Milost!