009: TAJDA LEKŠE: NI VESOLJA BREZ CVETA

zemlja udarja s perutmi

obzorje nemi

želi si dlani, ki bi se ga resnično dotaknile

pogladile njegov nevidni obraz

ga prepoznale v belem metulju, ki obljublja tišino –

njen topli omot, njeno brezkončno streho –

nepričakovano žuborenje priteče v glas

senožet zaplivka

zvezde njenega srca se sipajo

na oči vsega sveta

Tajda Lekše.

Jezikoslovka, fotografinja, prevajalka, umetnica. Obraz, ki je rano ozaljšal televizijske zaslone, a nato poljubil senco žarometa in se umaknil vase, izza notranjih sten, kjer je toliko vidne svobode.

Pogovoru je zavetno lego ponudila Vodnikova domačija. Srčna hvala.