Logo

s koprnenjem se vračam
v morje
v to nedoumljivo lépo

Tjaša Koprivec Vuga je pesnica, pripovedovalka, knjižna urednica, radijska voditeljica in nenasitna bralka. Med sukanjem besed jo mučijo teža temnega neba, obrisi hiš, tricikli in omotica vsled bežno zarisane in zastrte lepote. Prostor med prsti ji polnijo vprašaji; z njimi drega v goste literarnih večerov in omizij. Iz objema nerazločljivih knjižnih svežnjev jo sem in tja odnese na oder lutkovnega gledališča. Nekoč je napisala pesemsko knjigo z razvejanim in težje umljivim naslovom. Nekaj pozneje je nasnula povedko v verzih, ki je odgnala v ilustrirano delo. Nedavno je izklesala jezik za nov pesemski zbir. Brezdanje je ponosna, da je njega dni jezdila valovje Radia Študent. Njeno srce zagostoli, kadar sme pripovedovati. Trdi, da okrilju gozdov ugaja tišina. Ker so ji drevesa ljuba, je zato pogosto tiho. Zmerno pogosto.

 

Eda Pavletič je pretanjena oblikovalka spletnih mest in raznorodnih tiskovin; spletla je nešteto knjižnih, revijalnih in drugovrstnih gnezd. Neutolažljiva borka za pravice živali (pravzaprav slehernika) prižiga bakle upanja. Njeno srce pripada vsem, tudi tistim brez imena. Zaprisežena lepemu se nenehno podarja. Pod njenimi prsti zlahka zadiši po belem bezgu in sivki.

 

Tajda Pavletič je osupljivo živa oblikovalska sila. Snovalka knjižnih ovitkov in notrin. Nezmotljiva v klesanju odtenkov, tihotna na bregu nad bistro vodo, rahločutna malikovalka pristne prelesti. Dobrotljiva duša, ki najraje ustvarja brez podpisa. Njene stopinje odnašajo v srce.

 

Tia Pavletič je vizualna maginja. Z neznanim mirom prisluškuje največjim razdaljam. Z redko človeško toplino izumlja spet in spet nove pripovedovalske postopke, ki rojevajo neizgovorljivo. Njeno oko je najobčutljivejši kinski aparat. S pogledom, ki se pretaplja v govorico filma, beleži krhkost obstoja.