Na lahnem,

na vzgibanem,

na sipini pravljice.

Neukročeno elegantna Lučka.

Glas in podoba Tjaša Koprivec Vuga.

Video Tia Pavletič (Kokoro).

Knjižni navdih Morfemplus.

ko so zatrepetale prve zaplate

ko se je v premoru zgodil korak

ko se je zora prikradla v škržatje petje

ko so se stopala sušila na soncu

ko so počasno temeljite misli sestavile

lesket razbitega stekla na soncu

ko se je v pajčevine na oboku

ujelo oko, veliko kakor svet

Dragan Petrovec.

Pravnik, penolog. Profesor. Strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni. Kolumnist in pisatelj.

Fotografija: Saša Kovačič.

na zlatožareči strani je,

prav sredi jezer luči,

v nevidnih gubah mladega življenja,

ki je nepomirljivo žgoče –

neizmerna je, ko tihoma vstopi,

se zablešči prek vrta najtanjše občutljivosti,

se razlije v dolino lakote –

njeni plameni rosijo v hrepenenje,

njene oči iščejo dehtenje –

skrivnostna vzhaja v razodete pesmi,

prežalostne in radostno zvenčeče –

vselej spet se izroča v novo življenje,

v čudežno bajko,

ki jo napolni s svečanim šumom

in z dobrim srcem.

Njena luč se sprehaja skozi lepoto,

ki ne neha … nikdar.

Jelka Reichman.

Slikarka in ilustratorka. Levstikova in Župančičeva lavreatka. Ustvarjalka, katere soj se izliva v nepreštevne knjižne umetnine.

Fotografija: Nada Žgank.

ograda neba je vse bolj popustljiva
skrivne, lesketajoče
so njene spevne besede
stanovitno osredinjen je njen glas
pestuje ga zlata dlan navzočnosti
kako diši njegova luč
prekrižari temno stran dneva
se vzpne na drevo, ki poje v senci –
njena hiša so drobna semena
in takoj nato zemlja z nešteto sadovi –
njene čudodelne roke storijo,
da spomin vstane in znova oživi –
neomajno je to morje,
ki preči samoto
Anja Štefan.

Pesnica, pisateljica, pravljičarka, pripovedovalka, raziskovalka pripovednega izročila. Tkalka čudesno lepega.

noč časa vstopi v katedralo

topli vdihi duše

oznanjajo sanje,

ki se ozirajo, da bi uzrle

vrelce lepote,

razpuščene pesti skal,

da bi šle vase,

v zibajočo se barko,

kjer je življenja v izobilju –

kako močna je njegova krhkost,

kako silen je njegov les,

neustrašen,

ko z milo krotkostjo

lije v beli dan,

potem ko se je odrekel svetu

Jure Capuder.

Filozof, naturopat, terapevt, glasbenik. Človek, ki misli svet, ki šele bo ustvarjen, on, ki misli telo v svoji tišini.

Pesem in glas Tjaša Koprivec Vuga.

Glasba Ana Kravanja in Samo Kutin.

zemlja udarja s perutmi

obzorje nemi

želi si dlani, ki bi se ga resnično dotaknile

pogladile njegov nevidni obraz

ga prepoznale v belem metulju, ki obljublja tišino –

njen topli omot, njeno brezkončno streho –

nepričakovano žuborenje priteče v glas

senožet zaplivka

zvezde njenega srca se sipajo

na oči vsega sveta

Tajda Lekše.

Jezikoslovka, fotografinja, prevajalka, umetnica. Obraz, ki je rano ozaljšal televizijske zaslone, a nato poljubil senco žarometa in se umaknil vase, izza notranjih sten, kjer je toliko vidne svobode.

Pogovoru je zavetno lego ponudila Vodnikova domačija. Srčna hvala.

koraki dežujejo na zemljo

drevo je v plamenih

tostran robov je meja tihega upanja –

ker zmore pomniti sonce na pepelu,

ker stopa v strugo, da bi razvozlal orakelj –

v neštetosti življenj želi imenovati svit

in nastaviti čelo –

koliko neba, ki ne kliče kadeče se gloriole,

koliko neba, ki je spoznanje in moč,

koliko prisotnosti v praznini,

ki jo preplavlja bližina.

Matija Solce.

Režiser, igralec, pedagog, glasbenik, doktor lutkarske umetnosti, srebrni pramen Teatra Matita. Človek-most.

Vir fotografije: Airbeletrina.

Premišljala je, kako sladkoben je vonj opija,

in vendar je sladkobno vonjiv tudi razkroj.

V šifrirnem središču v možganih je tleskalo in žuborelo.

Spomnila se je pesnika – pesnika, ki je v Justinjanovi palači skrbel za tišino.

Sovražil je bil usta, ki se nikdar ne zapro.

Ustnice so jezljivo trzale, ko je glas slavil Tintinove pustolovščine –

utelešene civilizatorske vrline bele rase.

Potem pa so zapihali vetrovi staroselskega univerzuma –

in božanstva so se zatekla v nova telesa.

In vrata so se odprla.

Svetlana Slapšak.

Antropologinja, doktorica antičnih študij, profesorica študij spola in balkanologije. Esejistka, pisateljica. Sladokuska.

Fotografija: Nada Žgank.

Video: Kokoro.

zvok se lomi navznoter

tam je krik kisika, krik svetlobe

razpeta duša, to nežno bitje, ki se ne izgubi s spominom

zaspano telo teče vase

postaja divje

je roža, je rana

oči zalivajo žarki

še malo prej so plesali v jatah

ona pa si tako želi,

da bi bila tla nebo

Anja Novak.

Pesnica, gledališka in filmska igralka, performerka in pevka.

Rahločutna opazovalka ran in cvetov človeškega.

ČLOVEK

je vse, kar me zanima.

Njegove perutnice,

s katerimi se zatika

ob ograje, ko hodi

med mejami, in

njegovi kriki,

ko si raztrga podplate

na žebljih in

Kristusovih ranah.

Ven pa pride čisto

en drug človek.

Ni rdeč,

prosojen je.

Transparenten.

Ne skriva se.

Ker se ne more skrit.

Ker je že skrit.

Tak človek me zanima.

(Anja Novak)