- GOSKA LUČKA
Na lahnem,
na vzgibanem,
na sipini pravljice.
Neukročeno elegantna Lučka.
Glas in podoba Tjaša Koprivec Vuga.
Video Tia Pavletič (Kokoro).
Knjižni navdih Morfemplus.
- 013: DRAGAN PETROVEC: KATERIH MASK PRIČUJOČEGA KARNEVALA SE JE BATI?
ko so zatrepetale prve zaplate
ko se je v premoru zgodil korak
ko se je zora prikradla v škržatje petje
ko so se stopala sušila na soncu
ko so počasno temeljite misli sestavile
lesket razbitega stekla na soncu
ko se je v pajčevine na oboku
ujelo oko, veliko kakor svet
Dragan Petrovec.
Pravnik, penolog. Profesor. Strokovnjak na področju izvrševanja zapornih kazni. Kolumnist in pisatelj.
- 012: JELKA REICHMAN: NEUTEŠLJIVA LAKOTA PO LEPEM
Fotografija: Saša Kovačič.
na zlatožareči strani je,
prav sredi jezer luči,
v nevidnih gubah mladega življenja,
ki je nepomirljivo žgoče –
neizmerna je, ko tihoma vstopi,
se zablešči prek vrta najtanjše občutljivosti,
se razlije v dolino lakote –
njeni plameni rosijo v hrepenenje,
njene oči iščejo dehtenje –
skrivnostna vzhaja v razodete pesmi,
prežalostne in radostno zvenčeče –
vselej spet se izroča v novo življenje,
v čudežno bajko,
ki jo napolni s svečanim šumom
in z dobrim srcem.
Njena luč se sprehaja skozi lepoto,
ki ne neha … nikdar.
Jelka Reichman.
Slikarka in ilustratorka. Levstikova in Župančičeva lavreatka. Ustvarjalka, katere soj se izliva v nepreštevne knjižne umetnine.
- 011: ANJA ŠTEFAN: SONCE POŠLJEM TI NA POT
Fotografija: Nada Žgank.
ograda neba je vse bolj popustljiva
skrivne, lesketajoče
so njene spevne besede
stanovitno osredinjen je njen glas
pestuje ga zlata dlan navzočnosti
kako diši njegova luč
prekrižari temno stran dneva
se vzpne na drevo, ki poje v senci –
njena hiša so drobna semena
in takoj nato zemlja z nešteto sadovi –
njene čudodelne roke storijo,
da spomin vstane in znova oživi –
neomajno je to morje,
ki preči samoto
Anja Štefan.Pesnica, pisateljica, pravljičarka, pripovedovalka, raziskovalka pripovednega izročila. Tkalka čudesno lepega.
- 010: JURE CAPUDER: KAKO UMNO JE MOJE TELO
noč časa vstopi v katedralo
topli vdihi duše
oznanjajo sanje,
ki se ozirajo, da bi uzrle
vrelce lepote,
razpuščene pesti skal,
da bi šle vase,
v zibajočo se barko,
kjer je življenja v izobilju –
kako močna je njegova krhkost,
kako silen je njegov les,
neustrašen,
ko z milo krotkostjo
lije v beli dan,
potem ko se je odrekel svetu
Jure Capuder.
Filozof, naturopat, terapevt, glasbenik. Človek, ki misli svet, ki šele bo ustvarjen, on, ki misli telo v svoji tišini.
- PROSOJEN IN ODPRT
Pesem in glas Tjaša Koprivec Vuga.
Glasba Ana Kravanja in Samo Kutin.
- 009: TAJDA LEKŠE: NI VESOLJA BREZ CVETA
zemlja udarja s perutmi
obzorje nemi
želi si dlani, ki bi se ga resnično dotaknile
pogladile njegov nevidni obraz
ga prepoznale v belem metulju, ki obljublja tišino –
njen topli omot, njeno brezkončno streho –
nepričakovano žuborenje priteče v glas
senožet zaplivka
zvezde njenega srca se sipajo
na oči vsega sveta
Tajda Lekše.
Jezikoslovka, fotografinja, prevajalka, umetnica. Obraz, ki je rano ozaljšal televizijske zaslone, a nato poljubil senco žarometa in se umaknil vase, izza notranjih sten, kjer je toliko vidne svobode.
Pogovoru je zavetno lego ponudila Vodnikova domačija. Srčna hvala.
- 008: MATIJA SOLCE: VSEBINA JE TIŠINA
koraki dežujejo na zemljo
drevo je v plamenih
tostran robov je meja tihega upanja –
ker zmore pomniti sonce na pepelu,
ker stopa v strugo, da bi razvozlal orakelj –
v neštetosti življenj želi imenovati svit
in nastaviti čelo –
koliko neba, ki ne kliče kadeče se gloriole,
koliko neba, ki je spoznanje in moč,
koliko prisotnosti v praznini,
ki jo preplavlja bližina.
Matija Solce.
Režiser, igralec, pedagog, glasbenik, doktor lutkarske umetnosti, srebrni pramen Teatra Matita. Človek-most.
- 007: SVETLANA SLAPŠAK: POEZIJA JE DRUGI JEZIK, JE VSE
Vir fotografije: Airbeletrina.
Premišljala je, kako sladkoben je vonj opija,
in vendar je sladkobno vonjiv tudi razkroj.
V šifrirnem središču v možganih je tleskalo in žuborelo.
Spomnila se je pesnika – pesnika, ki je v Justinjanovi palači skrbel za tišino.
Sovražil je bil usta, ki se nikdar ne zapro.
Ustnice so jezljivo trzale, ko je glas slavil Tintinove pustolovščine –
utelešene civilizatorske vrline bele rase.
Potem pa so zapihali vetrovi staroselskega univerzuma –
in božanstva so se zatekla v nova telesa.
In vrata so se odprla.
Svetlana Slapšak.
Antropologinja, doktorica antičnih študij, profesorica študij spola in balkanologije. Esejistka, pisateljica. Sladokuska.
- 006: ANJA NOVAK: NISEM ENA, V ZRCALIH ŽIVLJENJA SE MNOŽIM
Fotografija: Nada Žgank.
Video: Kokoro.
zvok se lomi navznoter
tam je krik kisika, krik svetlobe
razpeta duša, to nežno bitje, ki se ne izgubi s spominom
zaspano telo teče vase
postaja divje
je roža, je rana
oči zalivajo žarki
še malo prej so plesali v jatah
ona pa si tako želi,
da bi bila tla nebo
Anja Novak.
Pesnica, gledališka in filmska igralka, performerka in pevka.
Rahločutna opazovalka ran in cvetov človeškega.
ČLOVEK
je vse, kar me zanima.
Njegove perutnice,
s katerimi se zatika
ob ograje, ko hodi
med mejami, in
njegovi kriki,
ko si raztrga podplate
na žebljih in
Kristusovih ranah.
Ven pa pride čisto
en drug človek.
Ni rdeč,
prosojen je.
Transparenten.
Ne skriva se.
Ker se ne more skrit.
Ker je že skrit.
Tak človek me zanima.
(Anja Novak)